Začeti s terapijo

V psihoanalizo nas privede stik z nečim globljim v sebi, četudi se v tistem trenutku tega še ne zavedamo. To je občutek, slutnja, da obstaja nekaj onkraj – onkraj našega zavedanja, razumevanja, onkraj naših trenutnih življenjskih okoliščin in onkraj naših težav. Ta občutek se lahko porodi iz obupa ali iz upanja – v vsakem primeru je to poseben trenutek, ko se zavedamo, da nas nekaj presega in pripravljeni smo se temu odpreti. Ta korak je tveganje in zahteva pogum – predstavlja prvega in enega od večjih korakov na naši poti preobrazbe.

Simptom

Psihoanalitični proces se ponavadi začne zaradi simptoma – morda je to nespečnost, depresija, tesnoba, nerazumljivi in preplavljajoči strahovi, boleče izkušnje v odnosih, občutek praznine in še in še. Simptom ponavadi vidimo kot nekaj slabega, česar se je potrebno znebiti. To je tudi razumljivo, saj nam simptom pogosto otežuje življenje. V psihoanalizi simptom vidimo kot simbol – poskus psihe, da nam sporoči, kje je težava in kaj je njena rešitev. K simptomu zato ne prisotpimo kot k patologiji, ki se je je potrebno znebiti, temveč kot k izrazu neke psihične modrosti, ki v sebi nosi tisto, kar se šele moramo naučiti razumeti. K simptomu ne pristopamo direktno, temveč pogledamo v smer, kamor kaže – tam odkrijemo vzroke za naše težave in ko se ti začnejo naslavljati, se simptomi sami umaknejo.

V psihoanalizi tistemu globljemu delu, ki nas presega, rečemo nezavedno. V jungovski psihoanalizi je nezavedno obširno in raznoliko – nosi bolečine in rane (naše komplekse), vendar tudi navdih, ustvarjalnost, nepričakovane vire in veliko sposobnost obnove, preobrazbe, regeneracije. V psihoanalizi opazujemo nezavedno, ki se najpogosteje kaže skozi sanje (v sanjskih podobah nam pokaže naše trenutno psihično stanje ter tudi usmeritve za bolj celostno zavedanje in delovanje), pa tudi naša čustva, naše nehotene reakcije, naše fantazije, prepričanja o sebi, drugih, svetu in še na druge načine. Skozi psihoanalitični proces se razširja naše zavedanje, razumevanje in čutenje, razrešujejo se psihični vozli, ki so zaklenili našo vitalnost in sposobnost za izpolnjenost in odpirajo se možnosti za bolj celostno življenje.

Psihoanaliza, psihoterapija?

Zakaj uporabljam izraz psihoanaliza, če pa je izraz psihoterapija toliko bolj razširjen in že nekako del naše kulturne zavesti? Razumevanj in definicij psihoanalize/psihoterapije je mnogo. Ponujam svoje, na podlagi moje jungovske usmeritve: psihoanaliza izraža globlji pristop k psihi: cilj jungovske psihoanalize ni, da se znebite nevšečnih simptomov in ste “normalni”. Normalnost je nekaj, kar je odvisno od trenutne družbene klime. Normalnost je definirana v diagnostičnih priročnikih in jo lahko pogosto enačimo z družbeno sprejemljivim vedenjem. Psihoanaliza ima bolj drzne ambicije – odkriti želi, kaj je vaša normalnost. Kot psihoanalitičarka nisem zaveznica družbene normalnosti, ki vas želi pripeljati nazaj v območje sprejemljivega, nazaj v položaj nemotečega državljana_ke in delavca_ke. Psihoanalitičarka je vaša zaveznica – tudi, kadar zaradi tega skupaj z vami prelamlja določene družbeno pogojene “normalnosti”. Psihoanaliza torej ni proces “popravljanja”, ni ciljno usmerjena k odpravljanju določenih vedenj/simptomov, temveč želi pripeljati do globljega razumevanja, zavedanja, čutenja sebe in bolj polnega, ustvarjalnega in svobodnega življenja, ki ga vodi globok občutek smisla. Skozi proces psihoanalize ugotovimo, da simptomi odpadajo z nas v razmerju z večanjem našega razumevanja njihovega sporočila. Prav tako pa nam psihoanaliza ne pomaga le pri olajšanju ob osvoboditvi od simptomov, temveč tudi pri tem, da lahko živimo bolj pogumno, celostno in ustvarjalno.